[Duhovna misel] Katere množice se nam smilijo?

Duhovna misel za 18. nedeljo med letom: Jezus nasiti pet tisoč mož (Mt 14,13-21)

Jezusov čudež pomnožitve kruha in rib ni le znamenje Božje moči, ampak razodeva njegovo skrb za človeka v celoti – za telesne in duhovne potrebe. Tako kot je Bog v Stari zavezi po čudežih hranil svoje ljudstvo, Jezus pokaže, da je on Odrešenik, ki prinaša resnično življenje in vodi k evharističnemu kruhu. Ta evangeljski dogodek pa ostaja izziv tudi za današnjo Cerkev. V svetu, v katerem telesna lakota pogosto odstopa mesto duhovni praznini, je njena naloga prepoznati najgloblja hrepenenja sodobnega človeka ter mu na razumljiv in izkustven način približati evangelij.

Komentar: Katere množice se nam smilijo?

Jezusov čudež pomnožitve kruha in rib spominja na podobne dogodke iz Stare zaveze, ko je Bog z mano in prepelicami nasitil Izraelce na poti iz egiptovske sužnosti v obljubljeno deželo. Prav tako je znana zgodba o preroku Eliju, ki stori čudež z moko in oljem (1 Kr 17,9–16), ter o preroku Elizeju, ki je z dvajsetimi hlebi nahranil sto mož, pa je še ostalo (2 Kr 4,42–44). To so bili odrešenjski dogodki, ki so razodevali Jahvejevo moč. Jezus to tradicijo nadaljuje in s tem pokaže, da je nastopil čas Odrešenika, ki bo odgovoril na najgloblje potrebe in hrepenenja človeštva.

Ko je Jezus stopil iz čolna, se mu je množica zasmilila. Prišel je iz samote, lahko bi rekli, da je imel čas duhovne obnove ali duhovnih vaj. Potreboval je čas zase in za odnos z Očetom. Iz te povezanosti je odgovarjal na potrebe bolnikov in tudi zdravih, ki niso imeli kaj jesti. Pomnožitev kruha že nakazuje evharistično daritev, ki ni več le blagoslov kruha, ampak daritev Božjega Sina. S pomočjo kruha Jezus množicam približa tisto, kar bo storil pri zadnji večerji, ko ne bo več šlo za pomnožitev kruha, ki nasiti telesno lakoto, ampak za evharistični kruh, duhovno hrano, ki je on sam. Kruh tako usmerja pogled k evharističnemu kruhu in evharistični gostiji. Obe lakoti sta pomembni – telesna in duhovna. Jezus odgovori na obe. Mi te moči nimamo, imamo pa dobrodelne ustanove in različne oblike duhovne ponudbe. Podobno kot Jezus delujejo tudi misijonarji, ki najprej odgovorijo na telesne in materialne potrebe ljudi, nato pa jim oznanijo evangelij.

Ko je Jezus stopil iz čolna, se mu je množica zasmilila.

Živimo v času, ko ljudje v zahodnem svetu zdravja ne iščejo več pri duhovnikih, ampak pri zdravnikih. Tudi tistih, ki prihajajo po hrano h Karitas, je razmeroma malo. To niso množice, ki bi jih bilo treba vsak dan nasititi. Družbeni sistemi so danes tako razviti, da večinoma odgovarjajo na temeljne življenjske potrebe ljudi. Drugačna je seveda podoba v Afriki in Latinski Ameriki, kjer misijonarji skrbijo za najbolj osnovne potrebe ljudi: da niso lačni, da imajo vsaj minimalno zdravstveno oskrbo in da se otroci ter mladi lahko šolajo. Ko ljudje v misijonih vidijo, kaj misijonarji storijo zanje, lažje sprejmejo tudi duhovno hrano, to je Jezusovo oznanilo.

Oznanjevanje evangelija v potrošniškem svetu izobilja je zato veliko zahtevnejše kakor tam, kjer kristjani ljudem pomagajo pri njihovih najbolj osnovnih življenjskih potrebah. To pa ne pomeni, da tudi v zahodni družbi ni mogoče najti vstopne točke za evangelizacijo. Zahodni človek veliko bolj trpi zaradi duhovne lakote, ki je posledica neurejenih čustvenih in medosebnih odnosov, predsodkov do krščanstva zaradi zgodovinskih stranpoti ter nevednosti in neizkušenosti glede bogastva verskih praks, ki jih skriva krščanska tradicija Zahoda. Zahodni človek išče samoodrešenje: v meditaciji, vzhodnih religijah, različnih omamah, pa tudi v delu, športu, karieri, kopičenju bogastva, svetovnih potovanjih in iskanju vedno novih doživetij.

Zahodni človek veliko bolj trpi zaradi duhovne lakote.

Odgovor krščanstva na te izzive ne more biti zgolj ponujanje zakramentov in razumevanje župnije kot edine pastoralne strukture. Vstopna točka je prav potreba po samoodreševanju, ki prej ali slej naleti na svoje meje. Ni potrebno veliko pastoralnega premisleka, da bi ugotovili, kakšen pastoralni obrat je potreben v Evropi in Sloveniji. Tudi sodobne raziskave o duhovnih iskanjih zahodnega človeka – in ne nazadnje tudi odgovori umetne inteligence, ki temeljijo na njih – kažejo, da sodobni človek išče duhovnost, ki je osebna, izkustvena in uporabna za vsakdanje življenje. Na prvem mestu sta meditacija in čuječnost kot najbolj razširjeni duhovni praksi. Sledi joga kot duhovna disciplina, s pomočjo katere ljudje iščejo harmonijo telesa in duha, notranje ravnovesje, osebno rast ter stik s presežnim. Na tretjem mestu so romanja in umiki v tišino (na primer Jakobova pot). Na četrtem mestu je krščanska kontemplativna molitev: lectio divina, Jezusova molitev, adoracija in duhovne vaje v tišini. Sledijo duhovnost narave, gibanja new age ter manjše skupine za pogovor in medsebojno podporo.

Kaj ljudje pravzaprav iščejo? Za različnimi praksami se pogosto skrivajo ista hrepenenja: smisel življenja, notranji mir, preseganje osamljenosti, celostno ozdravljenje, povezanost z drugimi, stik s presežnim in upanje sredi negotovega sveta.

Mi pa se v teh poletnih tednih ukvarjamo s premestitvami duhovnikov, z zasedenostjo in nezasedenostjo župnij ter z reševanjem struktur, ki nimajo ne predevangelizacijskega ne evangelizacijskega naboja. Katere množice se nam danes smilijo?